To sva midva. Vsak s svojim nahrbtnikom. In vsak s svojim prepričanjem, da imava v njem vse, kar je potrebno za popolno življenjsko pustolovščino. Včasih sva bila vsak na svoji skali in si podajala ping pong žogico.
Z željo po zmagi. Nadvladi. Premoči. Potem pa sva ugotovila, da nama ping pong sploh ni všeč. Iskala sva vzroke zakaj se nama nekaj dogaja, zakaj nesporazumi, prepiri, povzdigovanje glasu in od kod ta silna želja po dokazovanju kdo ima bolj prav.
Pa sva začela z... Brskanjem po nahrbtniku. Vsak po svojem... Ni bilo prijetno. Bolelo je. Morala sva si priznati, da sva v najine nahrbtnike nakopičila preveč ... vsega. Preveč nerealnih pričakovanj.
Preveč starih zamer.
Preveč nadzora.
Preveč tesnobe.
Pa sva čistila.
In čistila.
In čistila.
In se odločila, da bova odslej nosila samo en nahrbtnik.
In da ga bova nosila skupaj.
No ... Danes v najinem nahrbtniku še vedno ni vse popolno.
Je pa v njem vse več navdušenja.
Sprejemanja.
Razumevanja.
Topline.
Nanj sva prispela šopek najbolj dišečih spominov in najbolj navdušujočih načrtov.
Vmes pa se najde tudi kak žlahten plevel, ki popestri najino življenje in naju spomni,
da je pravzaprav čisto vse, kar imava, darilo.